Koda kaosa

Sonce je zahajalo nad Madridom in obarvalo nebo z intenzivno oranno barvo, ki se je odbijala od oken nebotinikov, kot da bi vse mesto gorelo. V majhnem, razmetanem stanovanju v osrju Lavapiésa je Daniel Sánchez sedel pred prepletom kablov in utripajoih zaslonov, njegove krvave oi pa so bile uprte v neskonne vrstice kode. Nenehno brnenje räunalnikih ventilatorjev je bilo kot popäena uspavanka, edini zvok v prostoru, ki je dial po postani kavi in ovenelih sanjah. Daniel, s svojimi razmrenimi rnimi lasmi in vednevno strniem, je bil bolj podoben brodolomniku kot briljantnemu programerju, kakren je neko bil. "Mora obstajati pot," je zamrmral sam pri sebi, njegovi prsti pa so z divjo naglico leteli po tipkovnici. "Izhod iz te luknje." Pogled mu je za trenutek uel na kup neodprtih pisem v kotu pisalne mize. Räuni, obvestila o deloaciji, gronje upnikov. Vsaka ovojnica je bila bode opomin, kako je priel do te toke. Daniel je zaprl oi in si dovolil trenutek ibkosti. Spomnil se je vznemirjenja, adrenalina tistih ne tako davnih dni, ko se je svet kriptovalut zdel kot obljubljena deela. Vloil je vse: svoje prihranke, posojila, celo denar, ki si ga je izposodil od prijateljev in druine. In potem je, kot bi mignil, vse izginilo. Idiot, se je karal in s pestjo udaril po mizi. "Moral bi videti, da prihaja." Iz samozatopljenosti ga je potegnil zvok mobilnega telefona. Bil je Javier, njegov najbolji prijatelj in edina oseba, ki e vedno ni izgubila zaupanja vanj.